Všeč mi je, da imamo v naši knjižnici mizo, nekakšne vrste pult, na katerem so skrbno zložene naključno, brez sistema izbrane knjige. Dostikrat gre za najbolj brane, take, ki jih težko najdeš na policah, saj jih do tja niti ne uspejo prinesti, ker jih v rokah že drži prihodnji bralec. Ta pult je zame kot nekakšna obveza, sploh takrat, kadar sem brez idej, po katerih policah naj brskam. "Priporočamo v branje" piše na stojalu zraven. Moje oči begajo iz ene platnice na drugo, skačejo iz enega naslova k drugemu. Kakšno vzamem v roke in preberem odlomke na zadnji strani. Pa jo spet odložim in se pomaknem k naslednjemu vogalu. Čakaj malo, a je to tista knjiga, ki jo iščem že leta? Za trenutek se počutim kot Proust v njegovem Iskanju izgubljenega časa. Magdalenice, ki jih je namočil v čaj, predej jih je zaužil, tu pri meni nadomesti štirikotna A5 platnica. V trenutku potujem s časom nekaj let v preteklost. Tistega dne smo bili na obisku pri sošolcu. V njegovi sobi so se vsi predmeti šibili pod težo knjig. Lahko bi odprl pravo majceno knjižnico! Naš knjižni molj je bil odlično založen z bukvami vseh vrst. Malce smo se z očmi sprehajali od naslova do naslova, marsikatero bi si tudi izposodili. Ko smo svoj korak že namenili proti izhodu te bukvarnice, mi v oči stopi en naslov. Tega si bom poskušala zapomniti, to knjigo si bom sposodila v knjižnici! V mislih večkrat ponovim naslov, da mi ja ne bi ušel neznano kam. A pametni pišejo ... No, jaz sem se zanašala na spomin in zato sem že čez nekaj časa stala pred bazo podatkov v Cobissu in iskala to knjigo. Edina zadeva, ki mi je ostala v glavi, so bile pomaranče. Ja, naslov je imel opraviti s tem zimskim sadežem. Pa še nekdo je bil zraven. Deklica? Dekle s pomarančami? Brskala sem po bazi in našla eno, ki mi je ustrezala. Zna bit, da je prava. Preteklo je že kar nekaj mesecev in nisem bila več tako prepričana. A važno je bilo, da so pomaranče :). V knjižnici si jo sposodim in jo začnem brati. Uvodne strani so kar zahtevne in še celo nek slovarček imaš zadaj, da lahko razumeš sleng pisanja. To se pa ni nikakor skladalo z mojo predstavo o tisti knjigi, ki sem jo nekoč že videla. To ne more biti ta ista pomaranča. Knjigo vrnem v knjižnico in pozabim nanjo. Dve leti ali tri kasneje mi kar sama pade v roke spet ista knjiga. No, to sem ugotovila po tem, ko sem spet prebrala nekaj strani v upanju, da sem našla pravo. Naslov je namreč ponovno izpuhtel. A slovarček na koncu je bil potrdilo, da še kar nisem našla tistega, kar sem iskala. Knjiga je šla spet v pozabo. Do nedavnega. Ko sem tokrat v roke prijela knjigo, ki mi je zbujala pozornost, sem se vprašala: je to to? Nekaj trenutkov motrim platnice ... Poglej, pomaranča je gor! Kaj ni bila takrat tudi na sliki pomaranča? Se mi zdi, da ja. Nič, jo bom pa vzela, to Lepotico s pomarančami.
Doma jo začnem prebirat in se z vrstico za vrstico sprašuejm, če je prava. Potem pa me po nekaj odstavkih zgodba tako pritegne, da je odgovor na dlani - to je to! To Lepotico s pomarančami sem iskala par let. In zdaj sem jo končno lahko brala. Človek bi se hitro lahko indentificiral z njeno zgodbo in njenim sporočilom. Ali pa je razumevanje zadnjega odvisno od trenutka našega trenutnega življenja. Vsekakor pa je njeno največje vprašanje, ki ga zastavlja avtor, primerno za vsakogar ob katerem koli času. Ne bom ga razkrila, prepuščam vam, da ga z Lepotico sami odkrijete. Za na pot pa vam dam le eno avtorjevo misel:
"A sanjati o neverjetnem, ima svoje lastno ime. Temu rečemo upanje." (Jostein Gaarder)
Ni komentarjev:
Objavite komentar