Vidim ga skozi na pol priprta vrata. Sredi sobe stoji miza, on sedi na stolu pred njo. Desna roka mu počiva na miški, z levo se s spretnimi gibi premika po tipkovnici. Na ekranu se menjajo barve in oblike, a vse se dogaja tako hitro, da z razdalje ne razberem dobro, katera igrica je to. Nekaj minut še sedimo za jedilno mizo, ko se vrata odpro in se nam pridruži. Spremlja ga njegova punca. Zdaj je preteklo toliko časa, da njene moči pri gibanju ne rabi več. Dovolj ima moči v rokah, da si pri hoji lahko pomaga z berglami. Izginila je začetna okornost in sam lahko dela stvari, ki jih želi, kar mu olajša prejšnje napore in odvisnost od drugih. Pa kljub vsemu še kar potrebuje pomoč, predvsem tisto psihično oporo, ki mu jo daje vsa družina s punco vred. S težkim srcem ga gledam, saj se kljub nasmešku na ustnicah v kotičku njegovih mladih oči iskri kanček žalosti. Grenak priokus optimizma ob uspešni akciji prinaša misel, da se kljub novi nožni protezi nikoli več ne bo moral popolnoma enako fizično gibati, kot je to počel pred meseci. Proteza bo ena boljših, kar jih trenutno omogoča današnji razvoj. Z nakupom se bo lahko vrnil na tirnice aktivnega človeka, mladostne energije polnega mladeniča pri 25ih letih.
Trenutek, le delček sekunde je dovolj, da je ta zgodba odšla izven načrtovanih tirnic. Tisti delček sekunde, ko bi lahko v križišču počakali, da bo spet na vrsti naslednji zeleni interval in ne bi rinili v rdečo, tisti delček, da lahko kolesar prečka križišče ali pelje mimo po prednostni cesti, tisti delček, ko bi lahko ohranili večjo razdaljo pred odbijačem avromobila pred seboj, ki bo vsak čas stopil po "bremzi", tisti moment, ko pozabiš izklopit "žmigovc" in pelješ mimo, medtem ko se nekdo s tvoje desne vključuje v promet ... In konec koncev tisti delček sekunde, ko se odločiš in stopiš v avto ter se usedeš za volan kljub že nekaj popitim kozarcem močne pijače. Odločilni trenutki, ki se nam ne zdijo pomembni, dokler pred nami v sterilni sobi bolnišnice ne leži težko poškodovana oseba.
Povzročitelj zgoraj opisanega dogodka je bil voznik tovornjaka, ki se je zaletel v vozilo avtovleke, ki se je ravno pripravljala dokumentacija zaradi počene gume vozila našega fanta. Umaknjen z avtoceste na odstavnem pasu je čakal, da ga odpeljejo domov, a odpeljali so ga v kliničnega. Ne vem, kaj je botrovalo temu, da je prišlo do trka. A škoda je bila storjena.
Je bilo vredno? Se splača v nevarnost spravljati sebe, druge in še vse njihove družinske člane? Trpljenje odtehta tistih par minut, ki bi jih potencialno lahko pridobili s hitrostjo? Človeško življenje cenimo še toliko bolj, ko živimo v njegovi okrnjenosti. Je špica, najvišje na lestvici vrednot, saj brez njega tudi ostali vrednot sploh ni.
Anže je bil prvi, ki je začel tako množično z akcijo zbiranja zamaškov. En zamašek, kaj ti bo? A eden, pa še eden ... pa še trije ... pa še ena vrečka ... en žakelj ... 5 kg ... tona ... Nam drobna pomoč pri zbiranju, nekomu novo, lepše in bolj veselo življenje. Anžetova akcija zbiranja zamaškov se je zaključila decembra 2009. Zbrali so nekje 60 ton zamaškov. Anžeta po tistem nisem več videla v živo, predvidevam pa, da mu proteza dobro služi. Akcije zbiranja zamaškov se nadaljujejo, tokrat lahko pomagamo Galu s celebralno paralizo. Zamaške lahko prinesete tudi meni in jih bom jaz oddala naprej. Več za spodnji povezavi.
Anže in njegova življenjska zgodba
Zbiramo zamaške za Gala
"Vse na svetu je najprej majhno, potem pa raste. Le težave so na začetku velike, potem pa so vsak dan manjše." (Arabski pregovor)
Ni komentarjev:
Objavite komentar