Očistimo Slovenijo-očistimo glave

Čistilna akcija Očistimo Slovenijo 2012 je za nami. No, skorajda. Za večino 270.000 pridnih prostovoljcev se je akcija začela in končala v soboto 24.3., nekaj posameznikov (pa čeprav številka spet ni tako nizka - 500-1000 akterjev) ima še kar nekaj dela, preden bomo lahko obrnili list in začeli nov projekt. Čakajo nas še vsa poročila - kar pomeni nadaljne klicanje na občino, komunalo in drugod -, ponovni pregled očiščenih odlagališč - torej klicanje vseh prevzemnikov zbirnih mest, da dobimo podatke za vsa odlagališča (kar pomeni minimalno 160 točk v Kranju)-, pisanje zaključnega članka in podobno. Potem si bomo pa dokočno lahko popolnoma odpočili. No, vsaj mislila sem tako, če ne bi mojih načrtov že prekrižal Kranjčan, ki po eni strani želi dobro, po drugi pa je prelen, da bi kaj storil sam. Po akciji me sprašuje, zakaj pa pri njih nismo čistili, saj so 14 dni pred akcijo označili divje odlagališče ob reki. Močno dvomim, da tega odlagališča ni bilo tam pred dvema mescema in da je nastalo tik pred zdajci. Glede na to, da je domačin in da so že vsi vrabci čivkali o čistilni akciji vsaj en mesec prej, bi lahko odlagališče že prej markiral. Stvar je namreč veliko bolj kompleksna, kot si ljudje mislijo. Večina bi od tebe rada vse takoj, v istem momentu, ko se pogovarja s tabo, sami pa za stvar potrebujejo več mesecev in vedno delujejo na zadnji moment. Tako kot gospod, ki mi piše mail v soboto dopoldne ob 10h, ko smo bili seveda že vsi na terenu že eno uro, da lahko ponudi svoj kamion s kasonom, če potrebujemo pomoč. Tisti trenutek, ko je treba delati, imam prav zagotovo čas, da bom sredi odpadkov in tiskovne konference hodila do računalnika in prebirala maile. Če bi le povedal vsaj prejšnji večer, saj bi nam taka pomoč prav prišla. Mi pa zagotovo ne vemo, kdo vse v garaži skriva priročne igračke za moške na štirih kolesih. No, tudi ne bi škodilo, da bi vsaj zavrtel telefon, če je že izbrskal moj mail, saj sta bila oba kontakta zapisana drug ob drugem. Tako sem lahko po zaključku akcije le z žalostjo ugotovila, da bi en problem, zaradi katerega sem preklicala cel kup ljudi, lahko rešili v trenutku. Od zunaj mogoče res izgleda, da je stvar popolnoma enostavna in da jo lahko narediš v parih dveh ali v enem tednu, vendar pa celotna koordinacija potrebuje veliko več časa, sploh če gre za tako veliko mesto, kot je Kranj. Vozila je treba prej zagotoviti, z vojsko sem se morala dogovoriti že več kot en mesec prej, komunala mora tudi pripraviti celoten načrt odvažanja, kar seveda ne bo počela v petek zvečer pred akcijo. Zadnji dnevi so za popravilo malenkosti, za zadnje lepotne napake ... Vse ostalo, od nakupa zaščitnih rokavic in vrečk za smeti, do tiskanja letakov z navodili in plakatov, iskanja in dogovarjanja s krajevnimi skupnostmi, določanja področja čiščenja, da ne bo prihajalo do prekrivanja, in popisa odlagališč ... Vse to potrebuje čas. Odlagališča je treba popisat po celem mestu  in včasih pregled 5 točk vzame skoraj 2 uri hoje. Zadnji teden prevzemniki zbirnih mest le preverijo, če je še kaj novega, koliko so resnično obsežna ta odlagališča, ki so jim bila dodeljena, in kakšni odpadki so tam, (da bodo znali razdeliti vrečke glede na vsebino). Seveda jim lahko naknadno javiš eno odlagališče, a za to tudi potrebuješ ljudi, ki ti ga bodo čistili, sploh za težek teren, kot je v opisanem primeru zgoraj. Tam bi potrebovali vrv in pomoč ribičev - če bi bil sploh še kdo na voljo, saj so vse ribiške družine čistile po Kranju. Zato pravim, da se ljudje premalo zavedajo, da ne morejo le pomigniti s prstom, da bomo prišli in še mi čistili za njimi, saj se sami niso niti toliko zorganizirali, da bi se zbrali v eno skupino in prišli pomagat. Organizatorji akcije nismo čistilni servis. Še marsikje drugje bi morali malce počistiti v glavah, ne le zunaj. Tudi tam je cel kup nesnage in to na zelo visokih položajih. Tisti, ki bi nam morali omogočiti, da svoje delo lahko kvalitetno opravimo, saj ga delamo popolnoma prostovoljno in namesto njih, ki bi morali skrbeti, da je narava čista. Da, lepo okolje je ne le stvar nas posameznikov, ki v nekem kraju živimo, ampak tudi občine (in posledično tudi države). Pa se ti zgodi, da ravno občine onemogočajo 28.000 prostovoljnih delovnih ur, kot so jih opravili sodelujoči v soboto v Kranju. Občina bi morala skrbeti, da lahko stvar funkcionira, ne pa da deluje ravno obratno - delo zavira. Takrat, ko jo najbolj potrebuješ, izgine neznano kam, o njej ni ne duha ne sluha. Ne zaveda se svoje odgovornosti pri delu in da lahko njeno nekomuniciranje povzroči številne preglavice. Kmalu bi se izkazalo, da bi v Kranju vseh 491 m3 odpadkov, kot smo jih nabrali, ostalo v naravi. 15.000 vrečk, kot smo jih potrebovali, ne moreš dobiti kar na vrat na nos, podjetje za izdelavo potrebuje čas, prav tako pa tudi za dostavo, saj zaradi povpraševanja po celi Sloveniji dela ni malo. Pri nas pa je kazalo, da bomo rajši pustili krajanom, da živijo v vedno večjih kupih smeti, kot da bi se odzvali na telefonski klic. Hvala bogu obstajajo ljudje, ki poznajo ljudi, ki poznajo kontakte, ki so mi jih posredovali, da smo lahko prostovoljcem, ki so bili pripravljeni čistiti za drugimi, lahko omogočili vsaj osnovni material. No, pa pustimo pri miru to, da so jih nekateri v prejšnjih letih razvajali in jim dajali določena darila, ki jih skoraj da ne zdaj od nas zahtevajo kot ultimat za sodelovanje. Dobronamerna ideja je ponekod postala pogoj, ki ga sploh starejši želijo iztržiti, kljub temu da bo pri večini takoj po čiščenju romala v zadnji kot omare. Tudi nadomestna zahvala jim ne zadostuje, saj jo komentirajo z "A letos pa le to?".

Takšna čistilna akcija ni bila le materialna čistilna akcija, temveč tudi psihološka in miselna. Nekateri so morali počistiti tudi pred svojim pragom v možganih, marsikomu smo odprli nov način razmišljanja in razumevanja dobronamernega dela v korist nas vseh. Ne le v korist posameznikov, kot se v naši državi zadnje čase pogosto dogaja (organizatoji od tega osebno - finančno - ne bomo imeli popolnoma nič, kvečjemu v minus bomo šli zaradi vseh potnih stroškov in računov za telefon), temveč bo taka akcija doprinesla celotni državi, predvsem pa naravi in našim potomcem. S takim skupnim delovanjem imamo več moči, da lahko resnično stvari spremenimo. Ne vem, od kod se še vedno najdejo taki, ki raje mečejo polena pod noge in so prepričani, da sami najbolje vedo, kako stvar funkcionira in kako bodo oni to še "izboljšali" (seveda sebi v prid), kljub temu, da niso bili zraven niti en dan izmed štirih mesecev trdega 12-18 urnega delovnika. Ta polena bi lahko zakurili pred svojim pragom in zažgali vse škodoželjne zamisli. Glede na to, da jih v tem času organizacije ni bilo malo, bi lahko skupaj postavili že kar cel kres. :) Ta akcija pa je pogrela tudi tiste, naklonjene naravi, saj se je izkazalo, da je marsikatera stvar na državnem nivoju zelo slabo urejena in da potrebuje čiščenje tudi v papirologiji in delovni piramidi. 

Še kar nekaj dela nas čaka, kar se tiče okoljevarstvene problematike. Kljub vsemu pa lahko s ponosom trdim, da smo presegli naše zastavljene cilje, saj se je akcije letos udeležilo 14% prebivalcev Slovenije (s čimer smo najuspešnješa sodelujoča država), ki so odstranili 3000 ton smeti iz narave (cilj je bil zmanjašati količino odpadkov iz leta 2010, ko smo jih nabrali 12.000 ton). Prav tako opažamo, da so ljudlje vedno bolj osveščeni o ločevanju odpadkov in se zavedajo pomembnosti solidarnosti, ki je v tej vse bolj individualistični družbi vedno bolj primanjkuje.

Drugi vidik čiščenja