Dišalo je že, ko sem gledala izza okenca. V notranjosti so se pod lučko dvigali omamni vonji, uhajali skozi majhno odprtino v zunanjost in žgečkali moji nosnici. Nenehno in vztrajno sem preračunavala minute, ko bom to okno lahko odprla in se bo vonj razširil po celem prostoru. Za popoln užitek bo treba še malce počakati, da se vsebina pekača popolnoma shladi. Do takrat pa sem zaprla oči in uživala v orehih, pomešanih v testo skupaj z rozinami.
Vonj iz otroštva se je razširjal naprej v mladost in odraslost. Take stvari se ti živo vtisnejo v spomin, čeprav za to ne potrebujejo nobene štampiljke ali z barvo namočene blazinice. Enostavno so že same tako močne, da delujejo brez pripomočkov. Njihov odtis se ne spreminja kljub novi modi, kljub novim prepričanjem in kljub novim tehnikam. Sodobnost jih ne more zbrisati, kvečjemu še bolj utrdi ves ta spomin. Spomin na otroštvo in na babičino orehovo potico. To tradicionalno pecivo je del slovenskega narodnega spomina in tudi sama sem želela pridobiti delček te naše skupne preteklosti, naše skupne sedanjosti in z njo ustvariti skupno prihodnost. Na leto sta dve priložnosti, ko potica ne sme manjkati na naši mizi. Ker je bila velika noč tik pred vrati, sem imela odlično izhodišče za delo. Morala sem preveriti, kaj je ta "bav-bav", ki dela preglavice tudi še tako izkušenim gospodinjam. Za primer, da se izkaže, da je to res duh, kjer ne bo nobene vsebine, sem imela v rezervi vedno odlično potico mojih babic. Skupaj bo že dovolj, da bomo kaj dali na velikonočno mizo ob pirhe. Nič ni bilo za izgubiti, le pol kile moke in nekaj nadeva bi lahko šlo v franže, zato je bil začetek brez strahu. Kmalu se je izkazalo, da ima vsaka slovenska gospodinja svoj način dela, in sem zato ob množici receptov ostala kot sredi koruznega polja. Katerega izbrati, da bo prava kombinacija vseh skupaj? S prvim poskusom si nisem upala konkurirati družinskemu dolgoletnemu uspehu, hkrati pa sem kot velika ljubiteljica kokosa izbrala to belo moko za nadev namesto orehov. Malce sodobnosti s čokoladnim testom in kosovim nadevom v tradicionalnem postopku in preostalih sestavinah. Navodilo za pripravo pravzaprav ni tako zapleteno, se pa hitro izhaže, da so v receptu "hakeljci", ki jih gospodinje z dolgoletnimi izkušnjami že poznajo in jih imajo v malem prstku. Raztopiti kvas je nekaj nalažjega, če veš, koliko je tisko "malo vode", v katero ga položiš. In mlačno mleko - ga je potrebno malo pogreti ali le vzeti iz hladilnika, da ne bo premrzlo? Lahko testo vzhaja na sobni temperaturi ali mora biti kaj topleje? Malce se je bilo treba znajti, malce prilagoditi recept, a večinoma je potekalo dobro. Niti nisem vedela, kako mora izgledati testo. Najbrž bo v redu, dokler se lahko brez problema razvalja, čeprav sem pričakovala tršega. No, bomo videli. V primeru neuspeha bomo pa zobali pri babici ;). Rjava kakavova barva se je odlično prepletala z belo barvo tropskega sadeža. Mehki štručki sem položila v pekač in ju prepustila toploti ogrete pečice. Minute čakanja so vedno dolge, še posebej pa če izza vratic pečice tako prijetno diši. Sploh pa je "treba" preveriti, če se je že kaj dvignila in če spreminja barvo. Čeprav tega ni v receptu, je to vedno obvezen del peke peciva. In potem svečani trenutek ... Ah, ne, treba je še malce počakati, da se ohladi. Resnično moraš biti potrpežljiv za to provociranje omamnih dišav. Vonj in okus sta čutili, ki sta med seboj zelo povezani. Brez pravega vonja tudi okus izgubi svojo odličnost. Končno sem lahko okusila, kako so se sestavine pomešale med sabo in kakšno črno-belo nasprotje je nastalo. Odrežem si poskusni kos potice in se pripravim na degustacijo. Očitno imam srečno roko (ali pa le dober dan), saj sem težko našla elemente za kritiko. Mogoče malce preveč nadeva, vendar za ljubitelje kokosa tega ni nikoli preveč. Sploh ko ti tudi drugi jedci povedo, da je količina ravno pravilna in jih zadovoljita tako estetski videz kot tudi izdelan okus, se zadovoljne brbončice ne morejo upreti novemu kosu.
Začetniška sreča ali vtisi iz mladosti z nekaj kuharskimi izkušnjami so privedli do odličnega rezultata. Potica ni, potrjeno, nobeno bitje v beli obleki ali tisto z razcapanimi oblačili. Mogoče vam na začetku ne bo uspela, vendar pa tudi naše babice verjetno niso imele tako srečne roke pri prvih poskusih in se jim je kakšna ponesrečila. Pa saj veste: vaja dela mojstra! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar