četrtek, 26. april 2012

Gledališki jezik

Počasi so se odprla vhodna vrata, kjer so nam v roke potisnili s črno na belim potiskan papir. Dobila sem občutek, da se vračam v šoloobvezna leta, ko je bilo treba izpolnjevati učne liste. Kratek pogled na papir je napovedoval neko povezavo z dogajanjem, a ni bilo dovolj časa, da bi si podrobneje prebrala, kaj nam želi povedati, opozoriti. Običajno se v dvorani ob pričetku predstave ugasnejo luči, da lahko posvetimo pozornost dogajanju na odru in ne modro-črni bluzi obiskovalke, ki sedi pred nami. Tokrat so luči ostale prižgane in gorele z isto močjo, kot v času pričakovanja predstave. Z zanimanjem se pričakovala prihajajoče dogajanje. Zavesa je namreč bila spuščena in je dober meter širok in nekaj metrov dolg pas je omogočal gibanje po odru. Iz sredine zavese je pogledalo prvo, svetlolaso dekle. Zgodbo začne pripovedovati nekje v sredini, ob pomemmbnem dogodku v njenem življenju, Postopoma na oder prikaljajo še ostali igralci. Ob prihodu novega slika za trenutek obstane, zmrze. Pred tem nič pomembnega, po tem prav tako ne. Dogajanje se nadaljuje, nepričakovano nekdo izreče svoje besede, ko dejanje spet obstane. Nekako pričakujem, da bo nekdo od udeleženih "oživel" in komentiral situacijo, povedal podrobnosti o tej ali oni osebi, informacije, ki bi jih potrebovali vedeti za razumevanje dogajanja pred tem. A to se ne zgodi. Preštejem do pet, ko vsi prasnejo v smeh in nadaljujejo s prikazom svojega življenja. Podobno se zgodi še nekajkrat, ko spet odštevam tiktakanje ure. Prihodnjič se dogajanje odvija le med dvema osebama, ostale zmrznejo, kot da so odšle iz odra, kot so prikazale, a se med pogovorom prvih dveh oglašajo glasovni, a brezbesednii pripombami. Ni povsem jasno, ali ju slišijo ali v drugem prostoru pijejo jutranji čaj. Počasi se dogajanje odvija dalje in skupaj sestavljamo zgodbo vseh udeleženih. Nekaj časa se da lepo slediti, potem pa kar naenkrat ena oseba pobesni in začne govoriti z neizmerno hitrostjo. Čudi me, da to zmore, ne da bi se ji zapletal jezik. Besede kmalu niso več razločne in le po njeni mimiki, gibanju in reakcijah lahko sklepamo, kaj je povedala. Pridruži se ji druga, s katero se zapleteta v krajši preprih, a se hkrati tolažita za nastalo situacijo in preteklost. Povzdignjen glas, hitro izgovarjanje in govor drug čez drugega niso ravno situacije, ki bi jih gledalci kot zunanji opazovalci hitro razbrali. K temu pa je velikokrat, sploh v najpomembnejšem slovenskem gledališču (pa ta predstava ni bila tam) dodano še visoko zakomplicirano besedišče, ki potrebuje dolgotrajnejšo filozofsko obravnavo in je gledalec ne uspe v celoti sprocesirati v delčku sekunde, ko je bilo besedilo izrečeno. Zgodi se, da se ustaviš pri enem stavku, ga malce premlevaš, ugotavljaš, da se z njim strinjaš ... Medtem pa vidiš, da je zgodba že odbrzela mimo in da je trenutno že nov stavek na meniju, ki bi rad prikazal družbeno situacijo, človeško brezizhodnost, notranjo bolečino ali težko sobivanje. Prehitro se vse odvija, da bi lahko v miru besede požiral in jih shranil za kasnejše razumevanje njihovih ali lastnih dogodkov. Lahko ostane grenak priokus, da zgodbe nisi v celoti dojel in razumel njenega bistva. Ne le zgodbe same, temveč tudi vzroka in namena, s katerima je bila celota ustvarjena in zapisana. Pa se moderno gledališče glede tega ne razlikuje dosti od starejšega datuma, prav tako ne slovensko od tujega. Očitno gre za nek gledališki način podajanja pripovedi, ki lahko pusti ravnodušnega tudi izobraženega gledalca, o ostalih si niti ne upam razmišljati. Družbeno kritične zgodbe morajo biti, mora se na javnem prostoru prikazati peroče in malo manj aktualne teme. Po drugi strani pa si človek gledališče izbere kot neke vrste sprostitev, oddih od vsakdanjika. In s takim načinom govora si prav gotovo ne spočije, nasprotno: napenjati mora ušesa, da uspe ujeti celotno besedilo. Dvorezni meč torej. Nekateri bodo prihodnjič raje izbrali film namesto odra, drugi pa si privoščili odmor za razmislek do prihodnjega filozofskega mozganja. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar