So osebe v življenju, ki te navdihnejo, ki te pritegnejo s svojim razmišljanjem in s svojo energijo, ki te inspirirajo za svoja naslednja dejanja in ki enostavno pokažejo, da se splača truditi za svoj cilj. Viki Grošelj je eden takih. Srečanje z njim je pričakovano uro raztegnilo na dve uri, ko je bil ves prostor v napolnjen s himalajskim duhom. Vse do zadnjega kotička sobice v hiši slikarja Layerja v Kranju je bilo zapolnjeno, glave so kukale na platno še iz sosednjih sob in poslušalci so vlekli na ušesa še na hodniku. A kljub temu je bilo vzdušje sproščeno, domače, kakih 40 ljudi se nas je prepustilo enemu največjih slovenskih plezalcev. Požirali smo njegove besede, se z opisovanje vtisov z najvišje gore sveta počasi stapljali z njegovo kožo, čeprav le Viki sam ve, kako je, ko si enkrat tam. Kako je, ko te neka stvar navdihne, da "na začetku greš tja enkrat na tri leta, potem greš že vsako leto, na koncu si ne moreš kaj, da ne bi tja hodil vsake pol leta", kot pravi Viki. Težko je popolnoma razumeti moč gora, sploh takih osem tisočakov, kjer v nočnih urah vlada antarktični mraz. Pozebli prsti niso ovira, da ne bi svojega cilja izpolnih. Ovira je lahko le vreme, pa še tisto ne more popolnoma premagati moči svoje želje. Tako močno željo je imel tudi naš odlični plezalec Tomaž Humar, ki pa je v tekmi z naravo izgubil. Ko je enkrat odkril plezanje, ga je posrkalo tako močno, da mu tega ni moglo nič preprečiti. Enkrat sem ta občutek tudi sama doživela, zato si lažje predstavljam, kaj nam je želel Viki povedati. Stvari ni olepšaval in se je tudi svojimi osebnimi težavami dotaknil tem, ki ponavadi v takem ekstremnem ostajajo popolnoma prikrite. Kljub vsemu pa je takim tematikam dodal ravno prav zadovoljiv kanček humorja, ki teme, kot so smrt, razbremeni njihove teže. "Veste, življenje je smrtno nevarno. Še nihče ni živ ostal." Hkrati ob vsej medijski izpostavljenosti poudari, da " je pomembna le izkušnja". Izkušnja biti na višini 8000 m, sam sabo, na strehi sveta, tik pred vrhom Mont Eversta ... te ti ne bo nadomestil noben ipad in navidezno plezanje v računalniških aplikacijah. Prva izkušnja postavljanja baznih taborov na nekaj tisoč metrih višine ga je popolnoma zasvojila, a kljub temu (ali pa prav zato) na življenje na zemlji gleda povsem stvarno in v mikro perpektivi. "Pojdite ven, pojdite v naravo! Občutite to, kar vas obdaja, to resnično življenje." Ni kaj, prav ima! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar