Gledališki jezik

Počasi so se odprla vhodna vrata, kjer so nam v roke potisnili s črno na belim potiskan papir. Dobila sem občutek, da se vračam v šoloobvezna leta, ko je bilo treba izpolnjevati učne liste. Kratek pogled na papir je napovedoval neko povezavo z dogajanjem, a ni bilo dovolj časa, da bi si podrobneje prebrala, kaj nam želi povedati, opozoriti. Običajno se v dvorani ob pričetku predstave ugasnejo luči, da lahko posvetimo pozornost dogajanju na odru in ne modro-črni bluzi obiskovalke, ki sedi pred nami. Tokrat so luči ostale prižgane in gorele z isto močjo, kot v času pričakovanja predstave. Z zanimanjem se pričakovala prihajajoče dogajanje. Zavesa je namreč bila spuščena in je dober meter širok in nekaj metrov dolg pas je omogočal gibanje po odru. Iz sredine zavese je pogledalo prvo, svetlolaso dekle. Zgodbo začne pripovedovati nekje v sredini, ob pomemmbnem dogodku v njenem življenju, Postopoma na oder prikaljajo še ostali igralci. Ob prihodu novega slika za trenutek obstane, zmrze. Pred tem nič pomembnega, po tem prav tako ne. Dogajanje se nadaljuje, nepričakovano nekdo izreče svoje besede, ko dejanje spet obstane. Nekako pričakujem, da bo nekdo od udeleženih "oživel" in komentiral situacijo, povedal podrobnosti o tej ali oni osebi, informacije, ki bi jih potrebovali vedeti za razumevanje dogajanja pred tem. A to se ne zgodi. Preštejem do pet, ko vsi prasnejo v smeh in nadaljujejo s prikazom svojega življenja. Podobno se zgodi še nekajkrat, ko spet odštevam tiktakanje ure. Prihodnjič se dogajanje odvija le med dvema osebama, ostale zmrznejo, kot da so odšle iz odra, kot so prikazale, a se med pogovorom prvih dveh oglašajo glasovni, a brezbesednii pripombami. Ni povsem jasno, ali ju slišijo ali v drugem prostoru pijejo jutranji čaj. Počasi se dogajanje odvija dalje in skupaj sestavljamo zgodbo vseh udeleženih. Nekaj časa se da lepo slediti, potem pa kar naenkrat ena oseba pobesni in začne govoriti z neizmerno hitrostjo. Čudi me, da to zmore, ne da bi se ji zapletal jezik. Besede kmalu niso več razločne in le po njeni mimiki, gibanju in reakcijah lahko sklepamo, kaj je povedala. Pridruži se ji druga, s katero se zapleteta v krajši preprih, a se hkrati tolažita za nastalo situacijo in preteklost. Povzdignjen glas, hitro izgovarjanje in govor drug čez drugega niso ravno situacije, ki bi jih gledalci kot zunanji opazovalci hitro razbrali. K temu pa je velikokrat, sploh v najpomembnejšem slovenskem gledališču (pa ta predstava ni bila tam) dodano še visoko zakomplicirano besedišče, ki potrebuje dolgotrajnejšo filozofsko obravnavo in je gledalec ne uspe v celoti sprocesirati v delčku sekunde, ko je bilo besedilo izrečeno. Zgodi se, da se ustaviš pri enem stavku, ga malce premlevaš, ugotavljaš, da se z njim strinjaš ... Medtem pa vidiš, da je zgodba že odbrzela mimo in da je trenutno že nov stavek na meniju, ki bi rad prikazal družbeno situacijo, človeško brezizhodnost, notranjo bolečino ali težko sobivanje. Prehitro se vse odvija, da bi lahko v miru besede požiral in jih shranil za kasnejše razumevanje njihovih ali lastnih dogodkov. Lahko ostane grenak priokus, da zgodbe nisi v celoti dojel in razumel njenega bistva. Ne le zgodbe same, temveč tudi vzroka in namena, s katerima je bila celota ustvarjena in zapisana. Pa se moderno gledališče glede tega ne razlikuje dosti od starejšega datuma, prav tako ne slovensko od tujega. Očitno gre za nek gledališki način podajanja pripovedi, ki lahko pusti ravnodušnega tudi izobraženega gledalca, o ostalih si niti ne upam razmišljati. Družbeno kritične zgodbe morajo biti, mora se na javnem prostoru prikazati peroče in malo manj aktualne teme. Po drugi strani pa si človek gledališče izbere kot neke vrste sprostitev, oddih od vsakdanjika. In s takim načinom govora si prav gotovo ne spočije, nasprotno: napenjati mora ušesa, da uspe ujeti celotno besedilo. Dvorezni meč torej. Nekateri bodo prihodnjič raje izbrali film namesto odra, drugi pa si privoščili odmor za razmislek do prihodnjega filozofskega mozganja. 

Tista mala, nagajiva Maja ... ima že 100 let!

Vse najboljše, naša mala Maja! Najbolj ljubka in simpatična čebelica, z nasmeškom na obrazu, je postala in ostala nepozaben lik. Pa ne le otrok, tudi odraslih, ki jo vedno znova radi predvajajo svojim potomcem, vnučkom in vnukinjam. Pred stotimi leti je prvič izšla knjiga Die biene Maja, risana serija se je na nemški javni televiziji ZDF pojavila šele 45 let kasneje. A nič ne de, uspeh kljub prvim dvomljivim pogledom na to marljivo čebelico ni izostal. Številne novorojenke so tudi dobile ime po tem risanem liku, še danes pa se ne moremo izogniti temu, da ne bi kakšne Maje poklicali "čebelica". Še v gimnazijskih časih je neka moja sovrstnica imela besedo čebela v svojem elektronskem naslovu, prav tako pa so jo s tem imenom klicali tudi njeni prijatelji. Pred kratkim sem imela tudi priložnost vstopiti v sobo študentke, ki si je stene pobarvala v rumeni barvi, pogled z njene mize pa ob odmorih uide na čebelico, ki se ji prijetno nasmiha. Čeprav je rumena barva pozitivna, je naša Bine Maja od trenutka, ko se je odločila zapustiti panj, preizkušala težje in lažje ovire na poti skozi vsakdan. Pomagali so jih prijatelji z Vilijem na čelu, ki so jo branili pred negativnii liki. Celotna zasnova pravljice je idealna za učečega otroka, ki da skozi živalski svet spoznava z življenjem, njegovim funcioniranjem in izzivi. S tega vidika spominja na basni z moralnim naukom na koncu, vendar pa za razliko od njih čebelica oživi v 2D gibljivi sliki. Od tod zagotovo tudi večja popularnost risanke kot knjižne oblike. Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja ... In res, poznali so jo ljudje po celem svetu. V Sloveniji je postala tudi neke vrste ponarodela pesem, ki se velikokrat vrti na zabavah. Svoj čar dobi še posebej, če je v družbi tudi kakšna deklica ali dekle z istim imenom. Ni je deklice Maje, ki se ne bi identificirala z njo - vsaj po vtisih s številnimi Majinimi soimenjakinjami. In ne le Maje, tudi druga dekleta bi rade spoznavale svet od žabje do ptičje perspektive. Tako priložnost dobijo enkrat letno, ko se lahko vsaj za pusta prelevijo v to simpatično, rumeno-črno progasto bitje s krili in tipalkami. En, dva, tri, in že gremo novim dogodivščinam naproti. S celim obrazom se potopimo v sladek cvetni med, se popeljemo na cvetnem listu vzodolž reke, se ujamemo v pajkovo mrežo in poletimo nad cvetovi. Vsem Majam in "Majam"  pa kot zaključi Janko Ropret v  glasbeni špici: Maja, pa srečno, srečno pot!

Preberi še odličen prispevek na DELU (klikni)

Majo v 3D tehniki lahko pričakujemo v kratkem.

Ustvarjalci so jo želeli približati sodobni generaciji, malce je shujšala, ima večje oči... A kljub vsemu nam bo verjetno ostala v spominu "prava" Maja.

Vir:

©Slo Anime Portal

Moč besed

Včasih je veliko odvisno od besed, ki jih uporabimo. Spodnji video je več kot dokaz za to.

Ko pomisliš na besedo "NE" ...

... splezaj na to drevo :)

Ko bom velika, bom ...

Otroci smo radi sanjali o naših prihodnosti in si predstavljali, kako stojimo na odru z mikrofonom v roki, nosimo modra oblačila in urejamo promet, tekamo po zelenicah za okroglim usnjem, se pred publiko spreminjamo v druge ljudi in v njihovi koži preizkušamo življenje na odru, vlečemo cev in jo usmerjamo v s plameni odete hiše ali stojimo na umetno leteči ptici, jo krmarimo in prevažamo ljudi na raznovrstne destinacije. Otroški svet poklicev je dokaj omejen, saj sanjajo le o tistih, ki jih poznajo in s katereimi so se že srečali. Svetovalec za razvoj merilnih števcev zagotovo ni na njihovem seznamu "naj 10", se pa tam znajde lahko pilot. Pilot za pante, stevardesa za dekleta. Vsaj v Slovenije so delo te "asistentke z zraku", kot ji v dobesednem prevodu pravijo Francozi, prevzela dekleta, fantje so redkejši. Še vedno se očitno raje ukvarjajo s tehniko kot s spremljanjem ljudi. Pa vendar delo stevardese obsega več kot le razlaganje pravil o izkrcavanju v sili in deljenju pijače in hrane. Če pa je njihovo delovno mesto pri nizkocenovnih podjetjih, je njihovo delo precej omejeno. No, omejeno v eno smer, kar omogoča razširitev v drugo smer. Stevardi in stevardese so morali, po vtisih iz letala sodeč, narediti prekvalifikacije. Namesto najpogosteje slišanega stavka "What would xou like to drink?" sedaj slišimo žvenket evrskih kovancev. Ryanair in Easyjet svojim strankam ne omogočata več prigrizkov, vključenih v ceno letalske vozovnice, temveč le v zameno za dodatno polnjenje svojega mošnjička na račun tistih strank, ki s seboj nimajo malice. Prav gotovo jih sedaj na praktičnih izpitih učijo, kako pravilno narediti kartično transakcijo, od kje dobiti drobiž in kako prodti čim več stvari namesto kako naliti pijačo in kako jo postreči stranki - prtiček pride zraven. V času dvournega leta na letalu nikoli ni miru. Stevardi hodijo gor in dol, stevardese ponujajo revije in časopise (za plačilo, seveda, pri Adrii pa najnovejši izvoz po principu kdor prvi pride prvi melje in ne kdor prvi plača (ali edini), tudi dobi), kataloge s pijačo in vrečke za smeti. Stervardi nekaj minut kasneje pobirajo naročila, prinašajo pijačo, odhajajo menjat denar v "zakulisje" in vračajo drobiž. Na sedežih, obkrožena s turisti različnih narodnosti, se počutim kot na kakšni tržnici in ne visoko v zraku nad oblaki. Predvidevam, da nisem le jaz tista, ki ji je ta situacija tuja, skorajda prepričana sem, da so si tudi stevardese in stevardi predstavljali drugače svojo zaposlitev. Sedaj se na nizkocenovnih letih  tako kot piloti več ukvarjajo s matematiko kot pa z ljudmi in njihovim udbjem. Bolj me spominjajo na poslovne sekretarke, ki dobijo vedno več dodatnega dela pogled svoje osnovne zadolžitve. Ogromno stvari spreminja svoj prvotni cilj in namet, temu se niso izognili niti poklici. Upam, da otroke to ne bo odbijalo (ja, matematiko bo treba dobro znati tudi za stevarda) in da bodo še naprej delali načrte - kaj bodo, ko bodo odrasli.

Namestitev Ljubezni

Končno vam lahko predam navodila za namestitev Ljubezni tudi v video obliki. Sledite navodilom in po uspešni namestitvi delite dalje. :) Program je res odličen!

Slovenski bav-bav

Dišalo je že, ko sem gledala izza okenca. V notranjosti so se pod lučko dvigali omamni vonji, uhajali skozi majhno odprtino v zunanjost in žgečkali moji nosnici. Nenehno in vztrajno sem preračunavala minute, ko bom to okno lahko odprla in se bo vonj razširil po celem prostoru. Za popoln užitek bo treba še malce počakati, da se vsebina pekača popolnoma shladi. Do takrat pa sem zaprla oči in uživala v orehih, pomešanih v testo skupaj z rozinami. 

Vonj iz otroštva se je razširjal naprej v mladost in odraslost. Take stvari se ti živo vtisnejo v spomin, čeprav za to ne potrebujejo nobene štampiljke ali z barvo namočene blazinice. Enostavno so že same tako močne, da delujejo brez pripomočkov. Njihov odtis se ne spreminja kljub novi modi, kljub novim prepričanjem in kljub novim tehnikam. Sodobnost jih ne more zbrisati, kvečjemu še bolj utrdi ves ta spomin. Spomin na otroštvo in na babičino orehovo potico. To tradicionalno pecivo je del slovenskega narodnega spomina in tudi sama sem želela pridobiti delček te naše skupne preteklosti, naše skupne sedanjosti in z njo ustvariti skupno prihodnost. Na leto sta dve priložnosti, ko potica ne sme manjkati na naši mizi. Ker je bila velika noč tik pred vrati, sem imela odlično izhodišče za delo. Morala sem preveriti, kaj je ta "bav-bav", ki dela preglavice tudi še tako izkušenim gospodinjam. Za primer, da se izkaže, da je to res duh, kjer ne bo nobene vsebine, sem imela v rezervi vedno odlično potico mojih babic. Skupaj bo že dovolj, da bomo kaj dali na velikonočno mizo ob pirhe. Nič ni bilo za izgubiti, le pol kile moke in nekaj nadeva bi lahko šlo v franže, zato je bil začetek brez strahu. Kmalu se je izkazalo, da ima vsaka slovenska gospodinja svoj način dela, in sem zato ob množici receptov ostala kot sredi koruznega polja. Katerega izbrati, da bo prava kombinacija vseh skupaj? S prvim poskusom si nisem upala konkurirati družinskemu dolgoletnemu uspehu, hkrati pa sem kot velika ljubiteljica kokosa izbrala to belo moko za nadev namesto orehov. Malce sodobnosti s čokoladnim testom in kosovim nadevom v tradicionalnem postopku in preostalih sestavinah. Navodilo za pripravo pravzaprav ni tako zapleteno, se pa hitro izhaže, da so v receptu "hakeljci", ki jih gospodinje z dolgoletnimi izkušnjami že poznajo in jih imajo v malem prstku. Raztopiti kvas je nekaj nalažjega, če veš, koliko je tisko "malo vode", v katero ga položiš. In mlačno mleko - ga je potrebno malo pogreti ali le vzeti iz hladilnika, da ne bo premrzlo? Lahko testo vzhaja na sobni temperaturi ali mora biti kaj topleje? Malce se je bilo treba znajti, malce prilagoditi recept, a večinoma je potekalo dobro. Niti nisem vedela, kako mora izgledati testo. Najbrž bo v redu, dokler se lahko brez problema razvalja, čeprav sem pričakovala tršega. No, bomo videli. V primeru neuspeha bomo pa zobali pri babici ;). Rjava kakavova barva se je odlično prepletala z belo barvo tropskega sadeža. Mehki štručki sem položila v pekač in ju prepustila toploti ogrete pečice. Minute čakanja so vedno dolge, še posebej pa če izza vratic pečice tako prijetno diši. Sploh pa je "treba" preveriti, če se je že kaj dvignila in če spreminja barvo. Čeprav tega ni v receptu, je to vedno obvezen del peke peciva. In potem svečani trenutek ... Ah, ne, treba je še malce počakati, da se ohladi. Resnično moraš biti potrpežljiv za to provociranje omamnih dišav. Vonj in okus sta čutili, ki sta med seboj zelo povezani.  Brez pravega vonja  tudi okus izgubi svojo odličnost. Končno sem lahko okusila, kako so se sestavine pomešale med sabo in kakšno črno-belo nasprotje je nastalo. Odrežem si poskusni kos potice in se pripravim na degustacijo. Očitno imam srečno roko (ali pa le dober dan), saj sem težko našla elemente za kritiko. Mogoče malce preveč nadeva, vendar za ljubitelje kokosa tega ni nikoli preveč. Sploh ko ti tudi drugi jedci povedo, da je količina ravno pravilna in jih zadovoljita tako estetski videz kot tudi izdelan okus, se zadovoljne brbončice ne morejo upreti novemu kosu. 

 Začetniška sreča ali vtisi iz mladosti z nekaj kuharskimi izkušnjami so privedli do odličnega rezultata. Potica ni, potrjeno, nobeno bitje v beli obleki ali tisto z razcapanimi oblačili. Mogoče vam na začetku ne bo uspela, vendar pa tudi naše babice verjetno niso imele tako srečne roke pri prvih poskusih in se jim je kakšna ponesrečila. Pa saj veste: vaja dela mojstra! ;)

Kreativna svoboda

Za nekatere majhna, a zame velika nagrada

So stvari, ki ti sežejo do srca,
so stvari, ki ti jih denar ne da ...
Pohvala iskrenega srca
vredna je kot kup zlata!
(Petra Odar)

Zaključne prireditve akcije Očistimo Slovenijo 2012 ne bom pozabila kar tako. Dvorana Urška na Gospodarkem razstavišču je bila polna posameznikov, ki tvorijo enkratno celoto. Celoto ljudi, ki so se angažirali za družbeno dobro in za dobro našega okolja, naše lepotice Slovenije. Ni pomembna starost, ni pomemben spol, ni pomemben kraj bivanja. Važno je, da imamo v sebi tisti "nekaj", tisti zeleni x-faktor, ki nas je združil in nam dal moči, da smo skupaj izpeljali zelo zahteven projekt na državni ravni. Kdor si misli, da je enostavno speljati tak enodneven dogodek in združiti v eno 14% prebivalstva, naj kar poskusi in bo videl, da je to kar trd oreh. Še na volitve ne uspemo pritegniti toliko udeležencev, pa je zadaj veliko več medijskega dogajanja, vsakodnevni intervjuji, objave v medijih, zloženke, programi, ki pridejo na dom, plakati na vsakem vogalu. Naš uspeh tiči nekje drugje. Skupaj z vsemi udeleženci vemo, da je tako dejanje potrebno za nas, za naše okolje in za naše potomce. Ne moremo kar tako pustiti, da se v kratkem času sfiži, za kar je narava potrebovala dolga, dolga leta, da je ustvarila in ohranila. Vsak kotiček Slovenije in vsak kotiček sveta je pomemben, saj prispeva del k celoti naše Zemlje.

Preprosto super je bilo sedeti med vso to množico, ki je pretekle štiri mesece dihala za eno stvar. Čudovito je videti, da se še najdejo taki, ki jim je mar, ki bodo vključili svoje moči, svoje znanje in svojo dobro voljo v dejanje, ki je pomembno za vse nas.

Zahvala gre vsem sodelujočim, ne glede na to, na kakšen način so se angažirali pri akciji.

Sama pa bi se rada še posebej zahvalila Urši Zgojznik, Tomažu Dežmanu, Petri Matos in Jaku Kranjcu. Brez vas tudi zgornje priznanje ne bi bilo to, kar je. Vsem štirim iskrena hvala! Zame je to dokaz, da je bilo resnično vredno vse delo in ves trud.

Naj te spomnim ...