12-letna Neja premore toliko pozitivne energije, da se človek kar ne more načuditi. Njen odnos do življenja, do dela in do ljudi te gane v dno srca. Že samo da stopiš v sobo, čutiš pozitivne vibracije. Deklica sedi na stolu in veselo razlaga o svojih hobijih. "Rišem ful rada. Zdaj bom imela razstavo, 30.3. - prid'te me pogledat. Tam boste lahko vid'l še ostale moje slike." Vse skupaj se sliši poplnoma normalno, nič prepričljivo, ker še nisem omenila glavnega podatka te osebe. Neja Zrimšek Žiger se je rodila brez obeh rok. Kako pa potem riše? Njene roke so zamenjale noge in z veseljem med prste na nogah prime čopič. "Mami, mal' zelene, prosim. Hvala!" Mami ji na paleto stisne malo zelene barve, potem pa Neja začne mešati in mešati. "Joj, kako gre to počasi. Veste, jaz to počasi delam. Mora bit' prava barva." Z zanimanjem spremljam njen čopič, ki se spretno suče po platnu, na katerem dva rdeča maka čakata na sonce, da ju obsije. Ko bo s čopičem narisala prelivajočo se pokrajino v daljavi, se bo lotila še sonca. Vmes pa z veseljem govori. "Jaz sem gobčna." Vendar iz njenih ust ne prihajajo stavki, ki bi jih pripisali osnovnošolcem. Jasno pove svojo življensko filozofijo in pogled na svet, ki bi bil lahko vzor še vsem nam. "Jaz ne bi morala živet z rokami. Kaj pa bi z njimi? Si sploh ne predstavljam. Saj mi nič ne manjka. Vse lahko delam." Vztrajna volja, ki veje iz tega dekleta, okuži še vsakega, ki se nahaja v njeni bližini. Ne moreš kaj, da se ne bi nasmejal njenim povsem enostavnim izjavam. Duhovito dekle je tudi zelo resnicoljubna. "Zakaj bi povedala drugače, če to ni res? Jaz povem, kako je." In slika dalje. "Upam, da ni nobeden opazil, da je tista slika nedokončana." Pokaže na sliko v ozadju, kjer še kar ne vem, kaj ji manjka. Baje še ni čisto tako, kot mora biti. Samokritičnost Nejo tudi vleče dalje, saj si želi še veliko stvari izboljšati , čeprav pravi "imam visokoleteče cilje, pa kaj". Kljub svoji rosno mladi starosti ve, kaj jo še zanima v življenju, čemu bi še posvetila svoj čas. Poleg slikanja tudi poje. Izbira si dokaj zahtevne pesmi, prevsem tudi jezikovno, pa tudi muzikalno. Ima čudovit glas in ko poje, se popolnoma vživi v pesem, kar tudi kasneje na glas sama prizna. Glasba jo sprošča in razvedri tudi v morebitnih težkih trenutkih. Kar pa vsekakor ni šola, kjer je odlična učenka in ima rada vse predmete, če posebej umetnost in jezike. To sem preizkusila tudi sama, ko sem ugotovila, da govori francosko. Neja je bila vsa navdušena in me je takoj vprašala: "Comment tu t'appelles?" Tako na hitr'co sva poklepetali, a se je videlo, da se popolnoma posveti človeku. Rada je med ljudmi in ko je čas odhoda, se zahvaljuje za obisk, medtem ko bi moralo biti ravno nasprotno. Mi bi se ji morali zahvaliti, da nam daje to čudovito voljo do življenja. Je resnično dokaz, da v življenju ni ovir, važno je, da si vesel, ne glede na to, kje si.
»Ljudje naj se imajo v življenju fajn, še posebej, če jim nič ne manjka. Edino, če jim kaj manjka, so lahko nesrečni, pa še takrat naj se potrudijo biti pozitivni,« so besede dvanajstletne Neje Zrimšek Žiger.
Neja je povsem običajno dekle, ki počne vse stvari kot ostali. Telefonira, sama piše, tipka po računalniku, smuča, trenira plavanje, se žoga, igra tarok. Prevsem pa se od ostalih sovrstnikov ne razlikuje po tem, da je rojena brez rok, temveč po zelo zrelem razmišljaju in pozitivnemu odnosu do življenja. "Najbolj sem vesela, da imam tako družino, in da živim, kot živim. Nič mi ne manjka." Veliko vlogo ima njena družina, ki jo je naučila, da se da tudi drugače živeti in da je najpomembnejša ljubezen.
 |
©GorenjskiGlas
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar