Skozi okno posijejo prvi sončni žarki. "It's a beautiful day!" poje U2. Prav to sem si mislila, ko sem se zbudila. Ne gre izgubljat minut, treba je hitro vstat in izkoristit ta čudovit nedeljski dan. Že razmišljam o hitrem skoku do Obale, pa si premislim. Smo vendarle v zimskem obdobju, zato si želim videti sneg. Kljub temu, da živim na Gorenjskem, ki je bila vsah nekdaj znana, da ima veliko snežnih dni, ki kot bela oddeja prekrijejo prezeble alpske vršace in travniške doline, letos se radosti (zaenkrat še) nismo doživeli. Bele snežinke so v tokratni zimi potovale po celi Sloveniji, na Gorenjskem so se do sedaj ustavile le v hribih. No, pa pojdimo tja! :) Nimam v mislih dvotisočakov, Stola, Grintovca ali česa podobnega, podala sem se na veliko nižjo Šmarjetno goro, saj nimam derez in gamaš za večurno hojo po snegu. Na hrib sem si želela povzpeti zato, da bi imela lepši razgled. Sonce me je toplo božalo po licih, senca na tleh je risala mojo silhueto, v daljavi se je slišalo odzvanjanje polne ure v cerkvenem stolpu. Pot mi je znana, zato lahko več časa posvetim okoliškim vtisom. Namesto snega ob poti ležijo žir in kostanjeve ježice, po pobočjih je še nekaj rjavega listja, kar ga še ni spihal veter, ki je konec tedna razburkal gorenjsko klimo, odpiral strehe in podrl par dreves. Zvok nepodmazane gugalnice takoj da vedeti, da sem na vrhu. Razgledna terasa je ponujala čudovit razgled. Nedolžna bela barva je pokrivala vse vrhove, pod njo je počivala zemlja, nad oddejo so uživali športniki na smučkah. Preostalo mesto je dajalo občutek, da je že pripravljeno na pomlad. Daleč v daljavi so se hribi, ki obkrožajo ljubljansko kotlino, skrivali za meglenimi tančicami. Prelepo! Oko se popolnoma spočije na teh naravnih danosti. Ta kader, kot bi se izrazili kamermani, si skušam vtisniti v spomin za tiste oddaljane dni, ko bo sneg skopnel in megla ne bo ustvarjala zabrisanih pogledov. Vrnitev do vznožja mine po drugi strani pobočja te priljubljene izletniške točke Kranjčanov. Tik pred domom se peljem mimo trgovskega centra. pogled na parkirišče pove, da številni tega čudovitega dne niso izkoristili za izlet v naravo. Raje se sprehajajo po zaprtih hodniki, ki ločujejo eno trgovino od druge, in pijejo kavico s pogledom na blagajne. Še vedno me preseneča, da se ljudje odločajo nedeljske dni preživeti s svojimi najbližnjimi s posvečanjem produktom in ne naravnim danostim. Ne rečem, da nekaj pozabiš kupiti in zato obiščeš trgovino v nedeljo, vendar je to parkirišče vsako nedeljo no zadnjega prostora zapolnjeno. Referendum o nedeljskem zaprtju trgovin ni imel prave teže. Prodajalke čas kosila še vedno preživljajo s preštevanjem evrov. Večje nedeljsko plačilo je verjetno edino zadovoljstvo, ki jim da prinaša delo na ta dan v tednu. Vendar pa denar ne more kupiti časa, ki bi ga lahko preživeli z našimi najdražjimi na ta dela prost dan, kot nam govori že koren besede nedelja. Škoda mi je, da današnjega sonca niso uspeli doživeti. Prodajalke in drugi, ki imajo delovni vikend. Upam pa, da je tudi vas, tako kot mene, danes sonce požgečkalo po licih in vam privabilo nasmeh na obraz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar