Le nekaj metrov proč od našega vrta, tam za tremi sosedovimi hišami in nekaj koraki ob gozdu, tam slišiš žuborenje najdaljše reke, ki teče čez našo državo. Njena struga je široka, njen tok umirjen. Na razpolago imam dve možnosti. Lepotico lahko opazujem z vrha, od koder mi pogled sega na Drulovko, simpatično naselje, ki je bilo s svojim načinom gradnje osnova za mnoga druga mesta po Sloveniji. Tam so tudi našli ostanke naših prednikov, ki so si to geografsko zelo dobro lego izbrali za svoje bivališče brez strahu, saj jih je pred napadi varovala soteska reke Save. Hiše še danes stojijo na konglomeratni osnovi, prekriti s prodom, ki pa se na obrobju postopoma in počasi kruši. Dež namreč razjeda konglomeratno kamnino, s tem pa hkrati ustvarja čudovite vzorce na robu soteske. Izberem drugo možnost in se spustim po že dokaj zaraščenem klančku navzdol proti bregu. Voda je dandanes dokaj visoka, a ni bilo vedno tako. Nekdaj so se tu spodaj nahajale čeri, po katerih je tudi naša vas na levem bregu reke dobila ime. Gladina vode se je postopoma dvigovala hkrati z odločitvijo, da v Medvodah zgradijo jez, dokončno pa se je močno dvignila z jezom in hitroelektrarno Mavčiče. S tem smo ljudje sicer nekaj pridobili, izgubili pa smo mnoge živalske in rastlinske vrste, ki so od takrat naprej izginile iz tega območja. No, pa ni vse tako negativno. "V zameno" smo dobili vodne ptice in še eno lepotico. Težko verjamemo in še kar ne vemo, zakaj je tako, pa vendar: na tem območju se nahaja najnižje ležeča planika v Sloveniji!! Le na dobrih 300 metrih nadmorske višine raste ta zavarovana slovenska cvetlica, dostop do katere je mogoč le s čolnom, pa še to zelo težko zraven prideš. No, vsaj ne bo prišla v roke nepridipravom in bo mirno skupaj z vsem gabrovim in hrastovim gozdom, ki raste vzdolž soteske, mirno nastavljala svoje žarke popoldanskemu soncu. Mogoče so bili nanjo pozorni tudi štirje fantje naše kranjske Gimnazije, ki so se tod mimo peljali na njihovem takrat zelo cenjenem podvigu. Sami so si iz lesa izdelali čoln, s katerim so preizkušali, ali je reka Sava še plovna, kot je bila nekdaj. V Kranju so se leta 1953 vkrcali na dolgo plovbo vse tja do clija - Beograda. Uspeli so pripluti do konca, njihovo dogodivščino so ponosno opisovali tudi v beograjskem časopisju. Danes vidiš redko kakšen čoln, ki bi plul skozi sotesko Zarica oziroma Zarto, kot jo tudi nakateri imenujejo. Vidiš jih kvečjemu na Trbojskem jezeru, ki je posledica zajezitve vode v Mavčičah. Mogoče bo čez leta postala turistično zanimiva, nekaj poskusov oživljanja tega konca narave je že bilo. Upam pa, da bo kljub vsemu ohranila svoj mir in ne bo prenasičena s čolni, polnih turistov, v njenem toku. Mogoče tudi nam, domačinom, kdaj uspe videti to potopljeno lepotico še iz žabje perspetkive. Do takrat pa bo sprehod po robu tega kanjona ravno tako čudovit. Zato nadaljujem svojo pot po gozdu, v smeri proti Hrastju in naprej ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar