Kdaj bodo začeli deliti to stvar?

Zdi se mi namreč, da jo nujno potrebujem/o. In ne le pred prihodom v službo, tudi v času izven delovnega mesta bi nam prišlo tole prav. Hm, mogoče je pa tole tržna niša?! ;))

Podarim - dobim - knjigo

Na mojih policah že zmanjkuje prostora. Oziroma na eni ga je že zmanjkalo in se poskušam znajti drugače - gradim v višino. Na drugi še nekaj malega ostaja, a če bo šlo z istim tempom naprej, bom morala še kakšno pospraviti. Knjig namreč nikoli ni dovolj. Vsaka je nekaj posebnega, vsaka je nekaj drugačnega, vsaka prinaša nove informacije in navdihe. Nekatere so že v osnovi napisane tako, da jih večkrat vzameš v roke, nekateri romani pa pa z večkratnim branjem niso več zanimivi. Detektivka nas večinoma pritegne le enkrat, saj se zgodbo, ali pa vsaj zaključek, zapomnimo. Če ne drugega, se vsebine spomniš med ponovnim branjem. Take knjige, če nismo posebej vezani nanje, lahko predstavjajo oviro v našem prostoru. Sploh manjša stanovanja še posebej hitro postanjejo pretesna.

Zato Mestna knjižnica Kranj organizira akcijo Podarim Dobim. Vsako zadnjo sredo v mesecu lahko cel dan prineseš knjigo, ki si se je že naveličal, in jo zamenjaš za kakšno drugo. Nekdo si bo mogoče prav tvojo zaželel in jo bo z veseljem vzel s sabo domov, ti pa boš med prinešenimi knjigami našel/našla kaj zase. 

Na spletni strani Mestne knjižnice so zapisali:

Knjižni sejem

Sreda, 30. 5., 8.30-19.30

PODARIM DOBIM

Podarite knjigo in se obdarite z drugo. Celodnevni vsakomesečni sejem za izmenjavo knjig iz domačih arhivov. Vsako zadnjo sredo v mesecu. 

Vabljeni!

Podari pokrovček

Majhna nepazljivost - lastna ali koga drugega - hitro privede do nezgode. Nekatere se iztečejo srečno, nekatere s težkimi posledicami. Najhuje je udeležencem in njihovim domačim. Začne se pot novega načina življenja, novih izzivov in novih spominov. Poleg fizične oviranosti velikokrat naletimo tudi na finančno. Pripomočki za poškodovane so resnično dragi in le redki si lahko privoščijo take, ki bi jim najbolj olajšali nadaljnje življenje. Starši, sorodniki, prijatelji in znanci iščejo načine, kako bi si tak denarni zalogaj lahko olajšali. Nekaj časa nazaj so nas ljudje čudno gledali, če smo po zabavah, srečanjih in prireditvah v torbice, vrečke, škatle in posodice zbirali raznobarvne zamaške. Sedaj nam je prišlo že kar v navado, da imamo pripravljeno posebno škatlo, kamor jih odlagamo. Anžetova zgodba je bila prva, ki je tako močno združila slovensko javnost, da smo pri združeno temu fantu mojih let omogočili nakup proteze za nogo. Ni bilo treba darovati denarja, ni bilo potrebno poslati sms-a in s tem prispevati enega evra, ni bilo potrebno veliko truda naših mišic. Potrebno je bilo le ločeno zbirati zamaške in jih pripeljati do zbirnega centra - majhna zavest in dobra volja. Pokrovčki različne embalaže so tako postali uporaben odpadek, ki na posreden način lajša bolečino. Akcije so se vrstile naprej, uspešno smo pomagali še marsikomu.

Te dni se odvija še ena akcija, ki je s svojim delovanjem tudi posegla v nove vode. Zamaški so se zbirali zelo dolgo časa, potem je bilo potrebnih kar nekaj 100 ljudi, ki so jih pridno prebirali in sortirali po barvah. Vojska je pomagala pri prevozu, drugi prostovoljci pa pri postavljanju skulpture. Podari pokrovček je naslov akcije, kjer bomo z zbranimi sredstvi pomagali 3 ljudem: triletnemu Lovru z motnjami v razvoju, šestletni Maši, ki je zaradi posledic hude oblike bolezni streptokoknega meningitisa – meningoencefalitisa, ki jo je prebolela pri štirih tednih starosti, popolnoma odvisna od svojih najbližjih, ter 35-letnemu Dušanu, ki je pred 11. leti zaradi stika z visoko napetostjo postal 100-odstotni invalid.

Zgodaj zjutraj, ob 8h, se je začelo postavljanje podlage na mozaik, na katero smo lepili zamaške. Z razvijanjem ogromne nalepke nam je postajalo vedno bolj jasno, da bo ta mozaik resnično velik. Ob straneh nas je čakal material: na eni strani škatle, polne lepila, na drugi strani skrbno barvno presortirani zamaški različnih velikosti. Čakalo nas je ogromno dela, če smo želeli, da bo drugi dan mozaik nared. 

Nasprotje: majhni pokrovčki na velikem mozaiku

Najprej lepilo, potem pa pokrovčki, enega ob drugega, do roba in do naslednje barve. Vsak je izbral svoj sistem: nekateri so raje postavili najprej eno barvo, drugi so vzporedno napredovali z več barvami. Začeli smo pri dnu in skupaj rasli proti glavi. Ko enkrat začneš lepiti pokrovčke, vidiš, da za majhen kvadrat porabiš ogromno časa. Seveda odvisno tudi od vzorca - bolj je zakompliciran in več kot je detajlov različnih barv, počasneje napreduješ. 

Z Meto in Manco smo v nekaj urah sestavile superge - vezalke in podplat so vzeli ogromno časa

Voziček že stoji na tleh, počasi se izrisujejo noge.

A naš cilj in toplo sonce, ki nas je močno grelo po vseh odkritih delih telesa, sta nam dajala energijo, da smo tam sedeli 6 ur. Naprej nas je gnala tudi želja, da bi videli končno podobo. Fotografijo končnega izdelka bodo posneli z vrha Kristalne palače v BTC-ju in jo dali na dražbo. Izkupiček pa bo pomagal prej omenjenim trem mladim. 30 pridnih prostovoljnih rok, ki se je izmenjavalo v različnih terminih sestavljanja mozaika, je pokazalo, da tudi mladi gojimo željo po boljšem svetu in po medsebojni solidarnosti, katero so izkazali vsi prisotni pri tem projektu.

Foto©: podari-zamasek.si

Ob 16h: po malce več ko 5 urah dela je 30 prostoovljcev zaključilo najtežje dele. Zdaj bo šlo hitreje.

 

Mozaik bo velik približno 600 m2 in bo sestavljen iz približno 300.000 plastičnih zamaškov.

Še vedno Evropa?

Ko se je po hodnikih razlegal otroški smeh in ko so pred razredi na začetek pouka čakali trinajstletniki, smo v rokah držali zvezke in se še zadnje minute učili snov. Drug drugega so sošolci spraševali in preverjali, če bo dovolj, da se "javijo za oceno". Dekleta so malce omahovala, zemljepis je bil bolj fantovski predmet. Vsaj oni so se večinoma prvi javili za petice, dekleta pa so se mogoče le dlje zbirala pogum. Nekaj prvih minut po prihodu učitelja v razred je bilo naelektrenih. Vpis ure v dnevnik, zabeleženje manjkajočih in   ... zdaj bo! "Se kdo javi?"  V drugi vrsti se k višku stegne sošolčeva roka. Ostale roke pa trepetajo pod klopmi in upajo, da danes ne pridejo na vrsto. Hkrati pa želijo svojemu sovrstniku velko sreče in stiskajo pesti. Tokrat se bo moral izkazati v znanju Evrope. Delitev na severno, južno, vzhodno in zahodno ter srednjo Evropo mu še ne predstavlja nobenega problema. Sedaj bo treba še našteti države Vzhodne Evrope.  Nekdanje Sovjetske države, večinoma rečejo starši. Do Urala, se spomnijo sošolci. Estonija, Latvija, Litva, Ukrajina, Rusija, Belorusija. Tečejo še mala pogajanja, naslednjih nekaj trenutkov zamudim, ker v glavi ponavljam snov. Kaj ste rekli, da je Azerbajdžan v Evropi? A ne spada ta država v eno izmed tistih azijskih, ki se končajo na -AN? Turkmenistan, Krigizistan, Tadžikistan, Azerbajdžan? Nekako tako smo se jih zapomnili. Nekako se ne spomnim, da bi jo šteli zraven skupaj s Turčijo in Grčijo v Evropo. Prav tako ob besedi "Evropa" zagotovo ne bi pomislila na to državo. Pa vi?

Celotna evropska skupnost naj bi, vsaj po teorijah in definicijah sodeč, vsebovala neko zaključeno celoto držav, ki v svojem srcu nosijo evropsko kulturo. Zgodovina te države pripada Sovjetski zvezi, od katere se je Azerbajdžan odcepil istega leta kot - Slovenija! Dokončna neodvisnost je bila razglašena en dan pred našo, 25. decembra 1991. Neodvisna republika šteje 9 milijonov prebivalcev, glavno mesto Baku, danes pokriva štirikratno površino naše male Slovenije. 15% ozemlja pa je še kar pod armenskim nadzorom. Kljub imenu države, ki prej sliči na kakšno arabsko - azijsko zadevico, niti države vodita možakarja s povsem slovenskimi imeni: Artur in Ilham.

Video prispevki, ki so se te dni vrteli po TV kanalih po celem svetu, to evropsko (?) državo prikazujejo ko simpatično in razgibano, polno naravnih in zidanih področij za prijetno fotografiranje. Človeka kar prime, da bi skočil na internet, odsurfal do ponudnika letalskih vozovnic in se odpravi raziskat to nepoznano državo. Po letošnjem Evrosongu bo vsekakor postala turistično bolj zanimiva destinacija. Evropska? Že, že, tja se bodo mogoče odpravili številni Evropejci, a nekako še kar geografsko leži na azijskem kontinetu - po razlagi naših učiteljev. Bo treba še enkrat v šolo? No, zanimivo je tudi, da se nikoli ne pojavlja na novicah pri dnevniku. Je premalo evropska ali le premalo zanimiva? Vsekakor bi bili veseli kakšne novičke s tega konca sveta, kjer domuje azerščina. Jezik najbrž ne bi bil ovira, saj predvidevam, da so, tako kot Slovenci, zaradi svoje geografske in politčne majhnosti pripravljeni na tekoče pogovore v angleščini. Kdo ve? Če se potepate kaj po teh koncih, poročajte ;). 

©motosvet.si

Lepa prihodnost čaka ...

Umetno dihanje - kako že to gre?

Ko neko znanje osvojimo, se nam vtisne v spomin in ga lahko obnovimo tudi, če naredimo nekaj let premora. To predvsem velja za tista praktična znanja, kjer je potrebno fizično sodelovati in uporabljati različne mišice telesa. Po navadi to primerjamo z vožjo kolesa: nikoli ne pozabiš, kako je kolesariti. Vendar pa ne gre vedno tako zlahka, še posebej, če gre za znanje, kjer je potrebna tudi in predvsem možganska rekreacija. Zaradi preobilice informacij in poredkega obnavljanja nam tako znanje dostikrat izpuhti iz glave. Kljub temu, da je še kako praktično in uporabno, ga zaradi nerabe preprosto pozabimo.

Ena takih vednosti je znanje uporabe prve pomoči. Vsi, ki smo želeli imeti vozniški izpit, smo morali iti čez ta tečaj. Koliko od nas pa se še spomni, kako pravilno povezati nogo ponesrečencu? Kdo mi ta trenutek lahko opiše, kako je treba dati umetno dihanje? Tako kot je treba licence obnavljati na vsake nekaj let, bi morali tudi znanje prve pomoči ponoviti. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš ravno s tem lahko rešil življenje udeleženca v nesreči ali, bog ne daj, da bi do tega prišlo, celo svojega znanca. Glede na to, da, razen reševalcev, tega znanja ne uporabljamo vsakodnevno, osvežitev ne bi škodila nikomur od nas. 

Foto: ©Oto Žan (KŠK)
Hitri tečaj na Tednu mladih 2012

Študentje medicine se tega zavedajo in so organizirali projekt ZA ŽIVLJENJE, kjer nudijo brezplačne tečaje prve pomoči. Več o tečajih, ki jih organizirajo tako za posameznike kot za skupine, najdete na njihovi strani.

Najdaljši teden v letu

Večkrat se na ulici sliši: "Mesto bi moralo biti vsak dan tako živahno." Resnično, gorenjska prestolnica vsako leto popolnoma oživi v času najdaljšega tedna v letu, ki traja kar 9 dni. Govorim seveda o Tednu mladih (TM), ki se te dni odvija v Kranju. Na njem se bo zvrstilo preko 100 različnih dogodkov na več lokacijah v samem središču mesta in nekaj tudi izven centa. Večina še vedno najprej pogleda progam in se odloči za obisk enega od koncertov, ki so rdeča nit TM, pa vendar že dolgo glasba ni vse. Letos so se organizatorji (poleg glavnega organizatorja sodeluje pri ustvarjanju še ogromno drugih aktivistov) ponovno potrudili in oblikovali pester program. 

Že drugo leto pa ima TM tudi dobrodelni namen. En evro od vsake prodane vstopnice bodo podarili socialno ogroženim mladim. Seveda pa niso bile vse prireditve plačljive. Treba se je bilo le čez mesto sprehoditi in lahko si brezplačno užival na koncertu Adija Smolarja, si pogledal slovenski, večkrat nagrajeni film Izlet ali prisluhnil vtisom s celega sveta na potopisnem večeru.

Nekaj vtisov zbiram v spodnjih vrsticah.

Foto-predavanje: Zgodbe izza zidu in Matic Zorman (letošnji nagrajenec Word press photo)

 ©Samo Beglašič(KŠK)

Noč silakov©Samo Beglašič (KŠK)

Delavnica klesanja v kamen©Miha Horvat (KŠK)

Orientacijski pohod©Samo Beglašič(KŠK)

Gledališka predstava Proti severnemu vetru ©Samo Beglašič (KŠK)

 Modna revija ©Miha Horvat (KŠK)

Zaključni koncert - Big foot mama ©Samo Beglašič(KŠK)

Za teh 9 stvari potrebuješ denarja

Državno prvenstvo v smehu

Večina se nerada smeje sama sebi. A kljub temu so stand-up-i vedno zelo obiskani, celo razprodani. Tam se še kako smejemo sebi - ne kot individualcem, temveč kolektivu; nam, Slovencem. Smejemo se šalam na naš račun, na račun naših odnosev v državi, v družini, v trgovini. Sproščamo obrazne mišice ob omembi razmerij moški-ženska, krepio trebušne mišice ob izpostavljanu povezave naše "kure" s sosednjo Hrvaško. Mogoče ne bi bilo slabo kdaj teh stand-up komikov pripeljati v parlament, da bi se ozračje malce sprostilo ;). 

Pri vsem naštetem si za privabitev nasmeha na obraz potreboval neko iztočnico, nekaj, kar se ti je zdelo smešno. Nekateri pa se smejejo kar tako, na ukaz. V Mariboru je namreč ta vikend potekalo prvo slovensko državno prvenstvo v smehu. Smejalo se je cel dan, in to kar tako. No, vsaj tekmovalci so morali pokazati, da se znajo smejati brez vsakršnega povoda. Priti na oder, poiskati mikrofon in se pričeti smejati. Ni tako enostavno, kajne? Že filmski in gledališki igralci imajo dostikrat problem smejati se na silo. Ti tekmovalci, ki so se udeležili prvega takega prvenstva pri nas, pa se radi smejejo in s svojim smehom privabljajo nasmeške na obraz tudi svoji okolici. Prav nalezljivo postane :). Kljub sproščenosti pa ni bilo vse tako na "hojladri". Tekmovanje je imelo več različnih kategorij: vražji in prašičji smeh, hahlanje, smejanje samemu sebi in sotrpinu v paru, ter smejanje v objemu za zaključek. Na koncu se je zmagovalka, 59 - letna Ana Mauko, dobesedno valjala po tleh od smeha. Kako je vse skupaj potekalo, si lahko pogledate v spodnjem prispevku (klikni na sliko). 

Prispevek RTV o tekmovanju

"Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Ne osiromaši tistega, ki ga poklanja in obogati tistega komur je namenjen." Neznan avtor

Japonski Carpe diem

Sodobna je brez nje. Iz enega kosa. Dolga ali kratka - ni važno. Slavna in poznana ali neznana - oboje se najde. Že veste o čem govorim? O sodobni poeziji. Večinoma je brez rime, sestavljena iz ene same kitice, dolžina ni pomembna, njen avtor pa je lahko vsakdo, ne glede na medijsko prepoznavnost. 

Včasih je težje najti poezijo, ki jo bomo razumeli in s katero se bomo identificirali, kot pa prozno delo, kjer je na voljo več besed, s katerimi so opis, doživetje in notranje stanje lažji. Da bi vse svoje misli zajeli v nekaj besed, je potrebno premišljeno izbrati besede in jih sestaviti v stavke. Če pa imaš za to na voljo le 3 vrstice, dve s petimi in eno s sedmimi zlogi, pa je naloga še malce otežena. Haiku nikoli ni bil moja najbljubša poezija.Opis trenutka iz narave, ki se povezuje s čustvenimi stanji, mi je še vedno ljubši v daljših in obsežnejših lirskih izpovedih. Pa vendar mi je pod roke prišlo nekaj verzov, ki so moje prepričanje zamajali. Preprosto, kratko in jedrnato, povejo enostravno resnico:

Vse, kar si že bil
in vse, kar boš - nisi. Le
to, kar si - si ti.

(Vladislav Bajac v romanu Knjiga o bambusu)

Poznaš še ti kakšnega?

Foto:©Tiscali.it

Okusna reklama

Ni veliko dobrih reklam, takih ki bi šle v uho, nam padle v oči, ali bi bile dejansko okusne. Gurmanska ideja zadnje reklame za Frutabelo je dobesedno dala energijo vsem, ki so šli mimo nje, stopili zraven in si privoščili nekaj gramsko tablico z žiti in oblivi. Pohvalno za idejo! 

Vidiš, da je avtorica članka sprožila energijo? ;)

Lov za lepoto

Nekje med deseto in enajsto uro se v daljavi zasliši zvok motorja. Poštar se bliža! Preden bo prišel do mene, ga čaka še nekje 10 hiš, naredi ovinek preko sosednjih dvojčkov in se na poti nazaj ustavi pri nas. Tokrat pozvoni in hitim mu odpret. V roki drži pismo, ki potrebuje podpis, da ga lahko prevzamem. Nisem ga kaj preveč vesela, saj se v njegovi notranjosti skriva položnica. Kje so tisti časi, ko smo v nabiralnike dobivali pisma, v katerih ni bilo govora o denarju (razen če si načrtoval potovanje) in katerega si z veseljem ogledoval, pogledal žig in se z zanimanjem spraševal, kdo se je iz tega kraja spomnil nate. Sedaj so taka pisma izredna redkost. Tokrat mi poštar poleg pisma v roke potisne še šop (!) reklam in dnevni časopis. Spet nekaj gradiva za "branje", medtem ko se bo kuhalo kosilo. Potem pa bo ta isti šol romal v koš za papir. Reklame, reklame, reklame ... A je še kaj drugega kot le reklame? Ne mine dan, da ne bi v nabiralniku našla cel kup reklam. Po nekaj tednih rednega odpiranja te majhne škatle na fasadi lahko že v naprej napovem, kateri dan pride kakšna reklama. V ponedeljkih bo JYSK, torek je za L'Eclerc in SPAR, manjša podjetja so proti koncu tedna. Bežen pregled in listanje hitro dasta vedeti, da je v trgovini še vedno ista ponudba, mogoče so kje spustili cene in dodali kak nov izdelek, a drugače vse po starem. Nas res rabijo o tem obveščati vsak teden? Njihov boj za vsakega kupca je neizmeren. Predvsem za tiste, ki slepo verjamejo vsakemu znižanju enega produkta - seveda potem zraven še kakšnega drugega -  in vsem blagodejnim učinkom najnovejših raziskav strokovnjakov. Dodatki omega plus, kalcija, magnezija in limone ne bodo sami od sebe prinesli lepše kože in bolj čvrstega telesa. Za to bo potrebo še veliko več truda in dejanskega fizičnega dela. Prav tako bodo so lepotni pripomočki začasna rešitev napak na telesu. Uspeh za boljšo fizično pripravljenost in izgled se skriva drugod. Zato pa hitro ven iz kopalnice in proč od obarvanih energetskih napitkov - hitreje vam bo uspelo na drugačen način ;).

V življenju šteje:

Potopljena lepotica

Le nekaj metrov proč od našega vrta, tam za tremi sosedovimi hišami in nekaj koraki ob gozdu, tam slišiš žuborenje najdaljše reke, ki teče čez našo državo. Njena struga je široka, njen tok umirjen. Na razpolago imam dve možnosti. Lepotico lahko opazujem z vrha, od koder mi pogled sega na Drulovko, simpatično naselje, ki je bilo s svojim načinom gradnje osnova za mnoga druga mesta po Sloveniji. Tam so tudi našli ostanke naših prednikov, ki so si to geografsko zelo dobro lego izbrali za svoje bivališče brez strahu, saj jih je pred napadi varovala soteska reke Save. Hiše še danes stojijo na konglomeratni osnovi, prekriti s prodom, ki pa se na obrobju postopoma in počasi kruši. Dež namreč razjeda konglomeratno kamnino, s tem pa hkrati ustvarja čudovite vzorce na robu soteske. Izberem drugo možnost in se spustim po že dokaj zaraščenem klančku navzdol proti bregu. Voda je dandanes dokaj visoka, a ni bilo vedno tako. Nekdaj so se tu spodaj nahajale čeri, po katerih je tudi naša vas na levem bregu reke dobila ime. Gladina vode se je postopoma dvigovala hkrati z odločitvijo, da v Medvodah zgradijo jez, dokončno pa se je močno dvignila z jezom in hitroelektrarno Mavčiče. S tem smo ljudje sicer nekaj pridobili, izgubili pa smo mnoge živalske in rastlinske vrste, ki so od takrat naprej izginile iz tega območja. No, pa ni vse tako negativno. "V zameno" smo dobili vodne ptice in še eno lepotico. Težko verjamemo in še kar ne vemo, zakaj je tako, pa vendar: na tem območju se nahaja najnižje ležeča planika v Sloveniji!! Le na dobrih 300 metrih nadmorske višine raste ta zavarovana slovenska cvetlica, dostop do katere je mogoč le s čolnom, pa še to zelo težko zraven prideš. No, vsaj ne bo prišla v roke nepridipravom in bo mirno skupaj z vsem gabrovim in hrastovim gozdom, ki raste vzdolž soteske, mirno nastavljala svoje žarke popoldanskemu soncu. Mogoče so bili nanjo pozorni tudi štirje fantje naše kranjske Gimnazije, ki so se tod mimo peljali na njihovem takrat zelo cenjenem podvigu. Sami so si iz lesa izdelali čoln, s katerim so preizkušali, ali je reka Sava še plovna, kot je bila nekdaj. V Kranju so se leta 1953 vkrcali na dolgo plovbo vse tja do clija - Beograda. Uspeli so pripluti do konca, njihovo dogodivščino so ponosno opisovali tudi v beograjskem časopisju. Danes vidiš redko kakšen čoln, ki bi plul skozi sotesko Zarica oziroma Zarto, kot jo tudi nakateri imenujejo. Vidiš jih kvečjemu na Trbojskem jezeru, ki je posledica zajezitve vode v Mavčičah. Mogoče bo čez leta postala turistično zanimiva, nekaj poskusov oživljanja tega konca narave je že bilo. Upam pa, da bo kljub vsemu ohranila svoj mir in ne bo prenasičena s čolni, polnih turistov, v njenem toku. Mogoče tudi nam, domačinom, kdaj uspe videti to potopljeno lepotico še iz žabje perspetkive. Do takrat pa bo sprehod po robu tega kanjona ravno tako čudovit. Zato nadaljujem svojo pot po gozdu, v smeri proti Hrastju in naprej ...

Pozitivne sanje

Zadnje mesece je na vsakem koraku čutiti neko nezadovoljstvo. Mediji so tega še posebej polni, zato te njihovo redno spremljanje kar potegne vase in te nehote prevzame s takim mišljenjem. Še posebej, če se novice tičejo tvojega "foha". Kljub izogibanju sliki na tv-ekranu in zvoku ob radijskih novicah, si ne morem kaj, da ne bi prelistala časopisja in začutila stisko ljudi, ki se tiče tudi mojega področja in situacije. Posebej pa se te stvar dotakne še, če hkrati trpijo še tvoji prijatelji in bližnji. Vlasta Jeseničnik je nedavno v interjuju za revijo Stop na vprašanje "Ljudje pravijo, da pri dnevniku objavljate le slabe novice. Kako to?" odgovorila, da žal tako je realno stanje in da bi tudi oni raje povedali kaj lepega. V trenutni situaciji je malo stvari, ki bi nas dvigovale pokonci in spodbujale za prihodnje dni. Zato pridejo še kako prav kakšne spodbudne besede, v katerih vsak lahko najde nekaj zase. 

Spodnji članek je nastal na strani Pozitivke.net. Naj vas popelje do svojih sanj.

(vir: ©Pozitivke.net)

Odpleši svoje sanje

Vselej imej pred seboj svojo želeno samopodobo in bodi trdno prepričan o tem, da ji boš dan za dnem čedalje bolj podoben. Neguj v sebi prijazne, ljubeče in ustvarjalne misli. Ni nujno, da so plod tvojega razuma, lahko si jih tudi izposodiš od koga drugega, predvsem od tistih, ki jih na nek način smatraš za svoje vzornike. Pomembno je le to, da si dovolj trdno prepričan v učinkovito moč teh pozitivnih misli in da si pripravljen storiti res vse, kar je v tvoji moči, da bi te misli lahko postale del tvoje resničnosti. Ne zapadaj v globoko brezno žalosti in obupa zaradi morebitne trenutne navidezne nedosegljivosti tvojih sanj. Ne predajaj se malodušju in samopomilovanju, ki sta zahrbtno mamilo in učinkovit strup za vse dobro, kar se vedno nahaja v tebi, samo da včasih tega ne opaziš, ker je to potlačeno in zastrto z gosto meglo dvoma vase. Vedno si odpuščaj, pa naj so tvoji spodrsljaji še tako boleči in naj je okrevanje še tako dolgotrajno in navidez neuspešno. Če se čutiš nemočnega, osmešenega, nesposobnega, ne bodi zaradi tega občutja predolgo zagrenjen, čeprav si lahko daš duška tudi z jokom, ali pred samim seboj ali pred osebo, ki ji res zaupaš, kajti solze so kakor osvežujoč obkladek za boleče mesto. Solze niti najmanj niso orožje slabičev in tudi ni znamenje slabosti resnično se razžalostiti do joka, pač pa so znanilke živahnega čustvovanja in ko dež solza pojenja, se medtem že poraja mavrica upanja. Vedno bodi na preži za smislom, predvsem tako, da skušaš vsak dan posebej na novo napolniti s smiselno vsebino, ga sprejeti kot svojevrsten izziv, se ga razveseliti kot prijetnega presenečenja, odstreti z njega čim več skrivnostnih tančic, ki bodo pričarale čudovit vzorec in se zvečer pred spanjem prav po otroško čuditi odkriti prelepi mojstrovini, ki je ves dan nastajala pred tvojimi očmi, kakor da si bil sorežiser in soigralec hkrati..., predvsem pa si reci, da si dal od sebe, kolikor si v danem trenutku lahko. Bodi predan, sebi in življenju zvest, uživaj v tem, kar počneš, predvsem pa počni čim več takšnih stvari, pri katerih boš resnično užival. Zato pa strastno objemi življenje in odpleši svoje sanje... Danijela Premzl