Idila na Jezerskem

Zjutraj me je prebudilo močno butanje vetra. Pogled skozi okno ni obetal nič prijetnega. Visoke veje našega borovca je obračalo na vse strani, s tal se je dvigal sneg in pogled na merilec vetra je bil kar grozljiv, saj je izgledalo, da ga bo ravnokar odtrgalo. Izgledalo je, kot da se nahajam na Primorskem in ne na Gorenjskem. Zunaj močna burja (veter je dosegel tudi do 70km/h), snega imajo pa včasih celo ob morju več kot tu v gorah. Sprva je delovalo, da bo današnji načrt propadel. A gorenjska trma se še ni preobrazila tako kot vreme ;). Telefonski klic je bil dovolj, da je plan ostal nespremenjen, le ura je bila za malenkost prestavljena.

Že nekaj metrov od doma se je videlo, kakšno moč imajo ti sunki vetra. Na tleh so ležali prevrnjeni tovornjaki, v bližnjih vaseh je odkrivalo strehe, na cesto je s polja naneslo kar nekaj centimetrov snega in vožnja nasproti vozečega vozila je povzročila popolno prekritje moje vetrobranske šipe. Močan udarec snega je skoraj preprečil mirne živce. Med vasmi je vožnja bolj prijetna, saj snega ni od kje nanesti. Zato pa je po cesti poplesavalo rjavo listje, sonca pa ni uspelo spihati drugam kljub vetrovnemu vremenu. 

Na zgornji Gorenjski, pod Karavankami, kjer so napovedovali najslabše razmere, je bil v bistvu pravi mir. Okoliške gore z Virnikovim Grintavcem na čelu so postavljale vetrno ogrado. Nekaj je sicer zapihalo, a v primeraji z drugimi kraji po Gorenjskem to ni bilo nič. Zato se je bilo še toliko prijetneje drsati. Jezero je bilo prekrito s snegom, del pa ga je bilo očiščenega in primernega za drsanje. Nekaj drsalcev je že bilo na ledu, tako da so bile skrbi o trdnosti ledu odveč. Minila je že prav cela večnost, odkar sem nazadnje drsala po naravnem letu v prijetnem, mirnem okolišu. Leden dvorane kljub glasbeni spremljavi ne morejo doseči tega občutka.

Medtem ko sem obuvala drsalke, me je v lička grelo toplo sonce, ki je kukalo iza hribov. Prvih nekaj metrov je bilo negotovih. Potem pa ... iiiiiii... užitek! Krkhm.... Kaj? A je ravno nekaj zaškripalo pod nogami? Se led lomi? Uf, tamle je pravcata luknja. Še sreča, da je to jezero nizko in tudi če bi se mi udrlo, bi imela noge v vodi le do kolen. Kljub temu sem se raje izogibala tej luknji sredi drsališča. 

Ko je sonce zapustilo to naravno zaledenelo površino, je prišlo na vrsto umetno poledenelo igrišče. Tu se nikdar ni skrhalo pod nogami, sonce je še vedno lepo božalo lica in prav vsi obiskovalci so že odšli napolnit svoje želodčke, zato je bil led popolnoma na voljo za vragolije. Pogled na okolico je spočil oči, nekaj metrov v daljavi pa se je po progi spuščal tekač na smučeh. To bomo pa preikusili naslednjič :).