Be strong

Zgodbe z malih zaslonov

Televizija ni bila nikoli moj najbljubši medij. Veliko bolj kot slika me privlačita zvok in radijski mikrofon. Z glasom v določenem trenutku izbranim ter z izbranim naborom vesed prepričati prodajalke za pulti, babivo pri kuhanju kosila, voznika avtobusa med vsakdanjo vožnjo v prometnih konicah, mladostnika med reševanjem domače naloge ali kogarkoli le pri sproščanju - to ni lahka naloga. natančnost, vživljanje oziroma humornost pripomorejo h kreiranju informacije oziroma slike. Včasih pa slika, resnična slika, pove več kot tisoč besed. Dual Survivor ... Slika s tem zapisom na zaslonu je pritegnila mojo pozornost in najprej sem le za par trenutkov postala, nato pa kar obsedela pred TV- ekranom. Zeleno in rjavo - ti dve barvi sta prekrivali ekran. Džungla, zeleno rastje na rjavih tleh, živali, ki imajo barvo prilagojeno okolju zaradi zaščite pred napadalci, palme, ovijalke, ki rastejo križem kražem, ter dva človeška osebka v bež oblačilih in pohodnih čevljih. Potrebovala sta jih, da bi lahko poiskala pot do civilizacije. Neznane pasti, nič elekrike in vode ... le narava. Uporabljala sta vse svoje ideje in izkušnje za golo preživeje. Iskanje hrane, izgradnja bivaka iz rastlih, netenje ognja. Stvari, ki jih v naši civilizirani družbi enostavno ne poznamo več. Po hrano skočimo v trgovino, po možnosti je vse že zapakirano in pripravljeno, da le še vržemo na štedilnik; plin dobimo z vrtenjem gumba ali z vžigalicami/vžigalnikom; material za stanovanje dobimo spet v trgovinah, ali pa enostavno najamemo že narejeno stanovanje. Ko pritisnemo na stikalo, prižgemo luč, odremo pipo in voda prideče v trenutku. Brez večjega truda nam je vse dostopno. Pa vendar - opisana zgodba z džungle ni stvar preteklosti. Pred kratkim sem se z njo srečala na azijski celini, bila sem celo izgubljena v džungli :) ... a le za nekaj minut, z znanjem našega vodiča domačina smo našli pravo pot. Usmerjal nas je njegov notranji glas in ne tisti iz škatlice z včasih že prav nadležno damo in njenim "preračunavam". Danes se nam ni več vedno treba zanašati na naše znanje in čute, to za nas naredi tehnika, vsaj v razvitem svetu sveta. Še dobro, da lahko le zdajle pritisnem dve tipki in že mi bo zavrela voda za čaj. Potem pa pred tv, baje je danes en dober film na sporedu ;).

 

Kljub napredku še vedno spadamo v kraljestvo živali, kar vejo tudi v ZOO v Zagrebu :)).

Za začetek

Prve besede so vedno najtežje. Pa vendrar - nekje je treba začeti. :) Torej, pravkar bereš vrstice mojega bloga z imenom "C'est la vie" (Takšno je življenje). Čeprav se ta stavek velikokrat uporablja bolj z negativnim prizvokom, sem si ga jaz izbrala zato, ker bodo na blogu vsebine, ki se bodo tako ali drugače tikale življenja. Ta trenutek ne vem povsem zagotovo, kam bo vse to peljalo, vendar se s tem ne obremenjujem, kajti tudi v vsakdanjem življenju ne vemo, kaj bo sledilo naslednji trenutek, naslednji dan. Za to pa, kot je napisal Ronsard: "Cueillez dès aujourd’hui les roses de la vie." (Od tega trenutka dalje nabirajte rože svojega življenja.)
.

p.s.: Če se vam porodi kakšna ideja, misel, mnenje, bom vesela, če ga/jo boste delili z mano.